Kako 'Dance With Me' skupine Alphaville še vedno očara svet

Alphaville

Dance With Me

Ko so sintetizatorji imeli dušo in je imela glasba pomen

Poslušaj pozorno. Pod statično hrupom pozabljenih oddaj, mimo plastičnega sijaja algoritmičnega popa, še vedno utripa starejši signal - jasen, sijoč in uporen. Prihaja iz leta 1986, leta, ki je viselo med analognim mrakom in digitalnim zoro. Ta signal je 'Dance With Me' skupine Alphaville.

Da, tisti Alphaville - nemški sanjači, ki so v kolektivno spomin hladnorazvojne generacije vtisnili 'Forever Young' in 'Big in Japan'. Medtem ko jih zgodovina pogosto zamrzne v letu 1984, jih zmanjšuje na nostalgične fragmente na retro predvajanjih, 'Dance With Me' ostaja kot dokaz, da je njihova ustvarjalna energija gorela še dolgo po njihovem debiju. Izdana kot vodilni singel z njihovega drugega albuma Afternoons in Utopia, ni bila zgolj pesem. Bila je manifest, ovit v melodijo - povabilo k transcendentnosti.

Razkošna upornost proti sterilnim osemdesetim

Sredi osemdesetih let se je sintetizatorski pop začel kalcificirati. Kar se je začelo kot avantgardna elektronska meja, se je hitro spreminjalo v tovarno kovinskih zvokov in brezčutnih sekvenc. Mnoge skupine so se predale strojem. Alphaville je izbrala drugačno pot: humanizirali so vezje.

Produciral ga je Peter Walsh - katerega zvočna arhitektura je oblikovala plošče za Simple Minds in Scott Walker - in ga vodili klaviaturist Bernhard Lloyd, Ricky Echolette in karizmatični pevec Marian Gold, 'Dance With Me' je zamenjal klaustrofobični minimalizem za široko zasnovo. Posneta med Münchnom in Londonom, skladba diha s filmsko obsežnostjo. Sijajni arpeggii padajo kot svetloba skozi vitraže; akustične kitare se dotikajo toplih analognih padov; dinamične bas linije potiskajo poslušalca naprej kot nočni vlak, ki se vozi čez meje.

Marian Gold: Operni srčni utrip v stroju

V središču te zvočne katedrale stoji Marian Gold. Ima enega najbolj izjemnih tenorjev v evropski rock zgodovini, Gold nikoli ni pel kot odtujen sintetizatorski maneken. Pel je, kot da vsaka zlog nosi težo večnosti.

V 'Dance With Me' se njegov glas začne z intimno ranljivostjo, preden se dvigne v refren, ki se zdi skoraj gravitacijski v svoji privlačnosti. Ko prosi za gibanje, ne govori o nabito polnem plesišču nočnega kluba. Pjeva o uporu proti obupu - o izbiri življenja, gibanja in povezovanja v razdrobljenem svetu. To je romantika v najčistejši devetnajstostoljetni nemški tradiciji, prevedena v jezik oscilatorjev in magnetnih trakov.

Afternoons in Utopia: Načrt za sanjače

Izdana spomladi 1986, je skladba dosegla lestvice po celotni Evropi - dosegla je Top 20 v Nemčiji, Švici, Norveški, Švedski in Južni Afriki - in utrdila album, ki si je drznil predstavljati filozofsko utopijo med zadnjim dejanjem hladne vojne. Medtem ko so angloameriški kritiki pogosto počasi dojemali Alphaville's gledališko ambicijo, so občinstva od Berlina do Buenos Airesa takoj razumela.

Skoraj štiri desetletja pozneje, 'Dance With Me' ni postala muzejski eksponat; zrasla je v protistrup. V dobi potrošnih tridnevnih mikro-trendov njena široka aranžma in brezkompromisna čustvena pogum spominjata, kaj lahko doseže priljubljena glasba, ko umetniki zavrnejo razmišljanje v manjšem obsegu. Obleci slušalke, zapri oči in pusti, da te uvodni sintetizatorji prevzamejo. Utopija je še vedno tri minute in petdeset devet sekund stran.